[ Pobierz całość w formacie PDF ]
padel, in nobeno stokanje ga ne spravi ve pokonci.
Ampak jaz pravim, da ni padel. Saj ne zadene vsaka
krogla. V Pulju smo streljali topniarji na star oln, ki je
bil privezan zunaj pristani0 a, naprej in naprej skoz cel
231
MALO IVLJENJE
BESeDA
teden; noben strel ni zadel, in oln nam je kimal na vodi,
e0 , le streljajte. e mi da kdo pet goldinarjev, sem de-
jal, grem jaz nanj sesti in bom sedel dve uri; vi pa stre-
ljajte! Zatorej je 0 e upanje. In e zadene krogla, kam
zadene? V srce? V glavo? Kako pa! Oprasne te, oplazi,
odbije ti kak parkelj, to je vse. Na boji0 u jih malo pom-
re, ampak bolni0 nica, ta je vrag. Bolan, ranjen lei Jur-
ek Bog ve kje. Ranjencev pa vozijo po cele vozove z
La0 kega v Ljubljano. Morda je e v Ljubljani. e 0 e da-
nes teden ne bo pisma, pojdem jaz v Ljubljano.
Jaz grem z vami, oe, je dejal Miha.
Kakor hoe0 . Jaz si pripravim steklenico slivovke, da
jo ponesem Juriju.
Brinovec je bolj0 i za bolnika, je opomnil Miha.
Brinovec ari. Nad dobro slivovko ni pijae za bol-
ne ljudi, je odloil Premec, iztrkal pipo in vstal, da gre
le.
Drugi so obsedeli. Miha je zagovarjal vrline pristne-
ga brinovca, Obe in imen pa, ki sta bila tudi pri0 la h
kresu, sta menila, da niso prazne Premeve besede, in
radi so verjeli vsi, kar so eleli iz srca.
el je dan za dnevom, a pisma ni bilo. Vsako jutro je
rodilo novo priakovanje, vsak veer novo prevaro.
Pri0 la je novica o porazu pri Solferinu in podrla zadnje
upe rodoljubnih src. A kaj je bila za Premca Maenta,
232
MALO IVLJENJE
BESeDA
kaj Solferino: od Jurija, od Jurija ni bilo nobenega po-
roila!
Tedaj pa sta se napotila Premec, oe in sin, zarana
proti beli Ljubljani, eden s steklenico slivovke, drugi z
brinovcem, pripravljena za vsak sluaj, oboroena proti
vsaki bolezni. Hude sku0 njave so ju napadale med po-
tom, ko je sonce zaelo pripekati; toda misel na Jurija ju
je vzdrevala in stroga vzajemna kontrola.
A do Ljubljane se je e 0 e pri0 lo; tu pa se je priela
prava teava. Premec je ustavil prvega vojaka, ki sta ga
sreala, in ga zael povpra0 evati po Juriju; a vojak je bil
Nemec, in kar je bilo neprijetnej0 e, vendar ni razumel
nem0 ine starega Premca. Nagovorila sta drugega in
tretjega, povpra0 evala tu in tam, prehodila kriem vse
mesto, da so se jima 0 ibile utrujene noge.
Ranjenci bodo ve vedeli, je menil Miha, in zaela
sta poizvedovati, kje da lee. Napolnjena ni bila samo
bolnica, ampak tudi mnogo drugih javnih poslopij z ra-
njenimi vojaki; tem teje je bilo zvedeti, alije Juri med
njimi. Hodila sta zopet od hi0 e do hi0 e, in naposled jima
pove strenik v reduti, da lei tu res ranjenec, ki se tako
imenuje.
Kar k njemu! je zavpil Premec in izvlekel stekleni-
co slivovke. A ni sree brez nesree. Strenik je zgrabil
slivovko, e0 , da se bolnikom ne sme nositi.
233
MALO IVLJENJE
BESeDA
Saj sem vam rekel, da je za bolnika brinovec, je
dejal Miha. A tudi brinovca nista smela nesti ranjencu,
in strenik jima je dal na voljo pustiti pijao ali Jurija.
Zaman ga je podkupoval Premec z zadnjo 0 estico, ki mu
je bila ostala v epu, zaman dokazoval Miha, da je bri-
novec zgolj in pristen. Morala sta se vdati. Strenik jima
je pokazal pot po stopnicah v veliko dvorano, kjer je sta-
la postelja pri postelji in v posteljah leali mladenii,
nekateri umirajoi, drugi v silnih mukah komaj zaved-
ni, zopet drugi e re0 eni nevarnosti in eljno priakujo,
da jih izpust domov, da jih doma zrak pozdravi in
okrepi. Kmalu je zapazil svoja prijatelja Juri, ki je leal
med ranjenci, glavo obvezano in levo roko v de0 icah.
Vzravnal se je v postelji in mignil z desno roko.
Ni prijemati! je zadreval strenik obiskovalca, ki
sta hitela k ubogemu mladeniu.
Oh, kako si zopet razmesarjen! je tarnal Premec.
Na glavi je mala praska, je dejal Juri; a me ne boli
ve tako hudo. Toda roko imam zlomljeno in palec od-
bit.
Da je le na levi roki! je pripomnil Miha; in bo0 vsaj
voja0 ine prost.
e se bo tako lepo zdravil, je menil strenik, bo
lahko v 0 tirinajstih dneh doma. Vidva pa se hitro po-
menita in pojdita, da se ne bo razburjal bolnik.
234
MALO IVLJENJE
BESeDA
Kaj se bo razburjal, je dejal Premec, e mu povem,
da je doma vse zdravo in da ga e komaj akamo! Oh,
Jurek, kdo bi bil mislil, da bodo za tebe cefrale na0 e
babe prte in rjuhe vso pomlad! Iz Doline je 0 la vsak te-
den cela ko0 ara cefranja v Ljubljano, in moja sestrina
Ur0 a, Bog ji dal sreno zadnjo uro! je tudi razcefrala pol
moje rjuhe, e0 , za uboge ranjence.
Oh, oe, se je nasmehnil Juri, to cefranje je prava
hudieva iznajdba. Le povpra0 ajte ranjene vojake! Dok-
ler se rana sama celi, je dobro; kakor pa nama0 e tega
vraga noter, se prisadi, in cepati zano kakor muhe o
[ Pobierz całość w formacie PDF ]